Na tej stopnji so vsi računalniški nadzori, komunikacije in elektromehanski nadzori podvojeni, kar je standardna praksa. Nio uporablja ločene arhitekture za nadzor komuniciranja in napajanja, ob tem pa še neodvisen monitor, ki primerja signale ter v primeru neskladja določi "zmagovalca". Sistemi vključujejo ločene DC-DC pretvornike, CAN bus povezave, več senzorjev navora in pozicijske senzorje volanskega križa.
Tu se Niojev pristop razlikuje od Teslinega, saj sledijo letalski industriji. Različne cone in komunikacijska omrežja razvijajo ekipe različnih dobaviteljev, kar zmanjšuje tveganje za skupni način okvare obeh sistemov.
V najhujšem scenariju, ko noben sistem ne izvede ukaza krmiljenja, je računalnik programiran, da uporabi druge pristope. To vključuje aktivacijo zadnjega krmiljenja ali močno zaviranje notranjih koles na strani, kamor naj bi se vozilo zavilo.
Nio je med razvojem sistema krmiljenja ET9 meril napake na bilijon ur delovanja. Zanimivo bo izvedeti več o Teslini sistemski redundanci in kako bi njihov sistem prestal novo kitajsko homologacijsko testiranje.
Povzetek: Niojeva inovativna zasnova volanskega krmila, ki sledi letalskim standardom varnosti, vključuje več kompleksnih stopenj redundance. To postavlja nova merila za varnost vozil v primeru okvare, saj uporaba različnih tehnoloških pristopov zmanjša možnost skupne okvare vseh sistemov krmiljenja.
